»Bil je čas, ko je skozi Gorico, moje mesto, vsako noč prehajalo na desetine prebežnikov. Vsako noč jih je prišlo na desetine, do jutra pa so jih že pogoltnila večja italijanska mesta. Že nekaj časa se mi je v glavi porajala huda misel. Predstavljal sem si žensko, morda staro žensko, takšno kot druge, eno od tistih, ki rade opazujejo. Ona jih je opazila. Opazila je, kako hodijo pod njenim oknom. Zgodba brez psihologizmov, kot provokacija proti brezbrižnosti in mnenju mnogih “normalnih” ljudi, ki se skrivajo in opazujejo človeštvo iz svoje kuhinje.« Matteo Oleotto
