Trst – Svet v enem mestu – Paolo Lughi

Danes bom poskušal povzeti razvoj filmske kulture v Trstu. Govoril bom o znanih dejstvih, kot sta naklonjenost tržaških pisateljev in intelektualcev do filma ter vloga mesta kot mostu med zahodnim in vzhodnim filmom. Vendar želim izpostaviti tudi manj obravnavan vidik: prisotnost žensk v tržaški filmski kulturi skozi leta.

Ko govorimo o kulturi v Trstu, običajno mislimo na literarno in ne na filmsko kulturo. Trst je znan kot mesto Itala Sveva, Jamesa Joycea in Umberta Sabe, v novejših časih pa Giorgia Pressburgerja, Susanne Tamaro in Claudia Magrisa. Toda ti pisatelji so bili prav tako znani po svojem zanimanju za film – bodisi kot upravljavci (Joyce, Saba), zaradi vpliva Charlieja Chaplina (Svevo) ali zaradi želje po ustvarjanju filmov (Pressburger, Tamaro, pa celo Claudio Magris, ki je to željo pogosto poudarjal v nedavnih intervjujih).

Kot je zapisal priznani filmski kritik Alberto Farassino, je bil Trst »prvo italijansko mesto, kjer so se razvili zelo intenzivni in konkretni odnosi med intelektualci in filmskim platnom.«

Kaj pa je povzročilo to ljubezen do filma med tržaškimi pisatelji, od katere je nedvomno imel korist tudi film? In širše, zakaj je film igral tako pomembno vlogo v življenju številnih Tržačanov?

Eden od razlogov je morda v obrobni naravi Trsta. Geografsko v središču Evrope, a še vedno na videz oddaljen od vsega. Tako so se Tržačani morda navezali na film kot na nadomestek za potovanja, kot na okno v oddaljene, bolj osrednje in zanimivejše svetove. Ta odnos bi lahko pojasnil tudi diasporo, ki se je začela v petdesetih letih, ko so kritiki, kot so Tullio Kezich, Callisto Cosulich, Tino Ranieri, in številni igralci, kot sta Federica Ranchi in Livio Lorenzon, zaradi svojih imitacijskih veščin odšli v Cinecittà in tam postali karakterni igralci.

Drugi zgodovinski razlog za zanimanje Tržačanov za film bi lahko bila večkulturna sestava prebivalstva mesta. V začetku 20. stoletja je v Trstu živelo 50.000 Slovencev, več kot v Ljubljani. V tem kontekstu so vsi obrabljeni klišeji o Trstu (talilni lonec kultur, prostocarinska cona) dejansko resnični, saj je v mestu, ki je bilo žal prizorišče dramatičnih spopadov, film večinoma predstavljal simbol vključevanja, srečevanj in kulturne izmenjave.

V skupnosti tujcev je eminentno vizualni jezik filma vedno predstavljal dejavnik približevanja in premagovanja ovir med različnimi identitetami. Pravzaprav je Trst že od začetkov filma služil kot most do Srednje Evrope. Na primer, tržaško podjetje Curiel-Crassé z Enricom Peganom, koncesionarjem bratov Lumière, je leta 1896 izvažalo in prikazovalo prve filme v Ljubljani in Zagrebu.

Vrnimo se k Joyceu – očitno je bila njegova sestra Eileen tista, ki mu je leta 1909 s svojo idejo odprtja stalnega kina v Dublinu (kjer teh še ni bilo, medtem ko jih je bilo v Trstu že približno deset, kar je bilo primerljivo z drugimi večjimi italijanskimi mesti) vzbudila zanimanje za film.

Tista podoba Trsta kot filmskega mesta, ki jo je imela Eileen, je prvi primer označevalca, ki daje naslov mojemu predavanju, »Trst – svet v enem mestu«. Gre za sklicevanje na hollywoodski film Diplomatski kurir (Diplomatic Courier) iz leta 1952, natančneje na prizor, kjer stevard med letom nad Trstom protagonistu Tyroneu Powerju pojasnjuje, zakaj je Trst tako zaželeno mesto: »Kar sta bila Lizbona in Istanbul v zadnji vojni, je Trst v tej,« pravi. »Agenti, kontra-agenti, morilci, titoisti, protititoisti, stalinisti, protistalinisti ... Več zapletov kot v cirkusu« – kar je v italijanski sinhronizirani različici postalo »svet v enem mestu«.

Zvezdnik filma Diplomatski kurir Tyrone Power ni sodeloval pri snemanju v Trstu, saj ga je nadomestil dvojniki, tako da je, podobno kot njegov lik v filmu, tudi sam Trst spoznal le na daljavo, zgolj preko njegove podobe – kar se zdi, da je precej pogost skupni imenovalec tega mesta. Kot je leta 2002 posvojeni tržaški nemški pisatelj Veith Heinichen dejal novinarju Paolu Rumizu: »Malo ljudi pozna Trst, a mnogi si ga predstavljajo.«

Še zadnjič se vrnimo k Joyceu: glede na to, da sta imela on in njegova sestra Eileen očitno veliko zanimanje za film, si rad predstavljam – čeprav za to ni dokazov –, da sta Joyce in Svevo v Trstu govorila tudi o filmu. Medtem ko o tem ne vemo ničesar, pa vemo, da sta o filmu razpravljala Silvio Benco in Umberto Saba, saj se je Bencova nečakinja Anna Gruber spominjala »intenzivnih pogovorov« med njima.

Za Trst pogovarjanje o filmu in razpravljanje o njem seveda ni bistveno drugačno kot kjer koli drugje na svetu. Razlika je morda v tem, da se je v tem mestu to dogajalo skozi čas občasno, filmska kultura pa je izginjala in se ponovno pojavljala, podobno kot kraške reke. To je pot izginotij in ponovnih rojstev, kjer je na srečo vedno obstajal nekdo, ki je prevzel štafeto.

Tako pridemo do povojnega obdobja in Trsta, ki ga je upravljala Zavezniška vojaška uprava. Ogenj pogovorov med Bencem in Sabom sta prevzela dva mlada moža iz uglednih družin, Callisto Cosulich, dedič pomorske dinastije, in Tullio Kezich, sin odvetnika, ki je živel čez cesto od hiše, kjer je živel Svevo.

Oba sta odrasla z ljubeznijo do filma, ki je nastala v tridesetih ali več kinematografih v mestu in med poletnimi projekcijami v mestnem parku. Kot nadarjena kritika pri časopisu Il Piccolo (takrat Giornale di Trieste) in Radiu Trieste, Cosulich in Kezich, sta bila leta 1947 kontaktirana s strani kiparja Marcella Mascherinija, da ustanovita razvedrilno sekcijo pri Društvu za kulturo in umetnost: impozantna baza, ki je morda predstavljala prvi sodobni filmski klub v Italiji. Ta dva enfant terribles sta bila morda tudi navdihnjena s prvimi povojnimi edicijami Beneškega filmskega festivala, ki sta ga med leti 1946 in 1948 vodila Elio Zorzi in ki je predstavil retrospektive filmov Carla Theodora Dreyerja, Fritza Langa in Jeana Renoirja.

A Trst Zavezniške vojaške uprave je bil tudi kraj, kjer so bili mednarodni filmi v izvirnih jezikih predvajani prej in v večjem številu kot v preostali Italiji.

Prva projekcija Društva za kulturo in umetnost je potekala 15. februarja 1948, s filmom Renéja Clairja Le Million v kinu Politeama Rossetti, njihova dejavnost pa se je nadaljevala v zgodnjih petdesetih letih s intenzivnimi cikli in lucidno alternativnim programom, ki je v Anglo-ameriškem Trstu vključeval tudi sovjetske filme. Cilj je bil »gostiti filme, katere je bilo težko ali celo nemogoče videti v kinematografih, podvrženim našemu neozdravljivemu provincializmu in konformizmu« (kot je zapisano v naprednem, tipkarskem dokumentu tistegačasa).

Večeri so bili dobro obiskani in vključevali goste, kot sta veliki dokumentarist Joris Ivens in mladi Michelangelo Antonioni, ki je prvič predstavil film Story of a Love Affair. Med občinstvom so bili seveda intelektualci, kot sta Giani Stuparich in Anita Pittoni. Projekcije so potekale ne le v kinu Rossetti, ampak tudi po vsem mestu, v kinematografih Alabarda, Fenice, Ridotto del Verdi in Cinema del Mare na pomolu Rive (sedaj Casa del Cinema).

Vedno me je zanimalo, kako sta Kezich in Cosulich takrat gledala na mesto, strogo v cinefilski perspektivi. V Trstu, kot je opisano v Diplomatskem kurirju, mestu, kjer so se prepletali titoisti in antititoisti—v katerega se je celo leta 1947 vrnil Vittorio Vidali, kontroverzna osebnost mednarodnega komunističnega gibanja—sta Kezich in Cosulich to mesto opisovala (in izkusila) kot vzporedno mesto iz celuloida, podobno New Yorkovemu Villageu ali Latinski četrti v Parizu. Na primer, iskala sta Tina Ranierija, ki ga nista poznala, kot da bi bil neka vrsta Scarlet Pimpernella med kritiki: »Občasno smo slišali za to skrivnostno osebnost,« je zapisal Kezich, »ki je bivala na obrobju in vedela vse o filmu ter oznanjala njegov evangelij v krogih, ki so nam bili nepoznani.«

Za Kezicha in Cosulicha je bil Trst tistega časa skoraj kot razširjen filmski klub, prepleten z originalnimi projekcijami filmov v tujih jezikih, ali pa mestni festival pred svojim časom, kjer je bilo prostora za situacionistične geste pred letom 1968, kot je bil dogodek, ki je postal znan kot »upor za Tatove koles«. To se je zgodilo, ko je Cosulich, povabljen, da predstavi film Hamlet (Laurence Olivier) na gala premieri v kinu Excelsior kot kritik pri Giornale di Trieste, nenadoma povabil vse v občinstvu, naj zamenjajo kino, prečkajo cesto in si ogledajo film Tatovi koles (Bicycle Thieves). Film De Sica je bil nekaj dni prikazan v sosednjem kinu Fenice kot zapolnitev med dvema ameriškima filmoma. Torej, če je bil za Hollywood Trst »svet v enem mestu«, je bil za Kezicha in Cosulicha ta povojni svet zgolj film.

Trst Zavezniške vojaške uprave je pritegnil tudi prve večje filmske sete, od mejnega neorealizma filma Cuori senza frontiere (The White Line) do domoljubne melodrame Trieste mia! na eni strani, in na drugi, Trst Franceta Štiglica, drugega celovečerca nastajajočega slovenskega filma, vse do prvih špijonskih zgodb, kot so britanski Sleeping Car to Trieste ali že omenjeni ameriški Diplomatic Courier. Ne vemo, ali je bil Vittorio Vidali med občinstvom, ko so gledali te špijonske filme, kar bi ga verjetno nasmejalo, vendar vemo, da je desetletja kasneje jokal v temi projekcije v Cappella Underground, kjer je bil prikazan film njegove ljubimke Tine Modotti, ki je umrla v Mehiki v nejasnih okoliščinah.

Ko sta Cosulich in Kezich emigrirala, v Rim leta 1950 in v Milano leta 1953, je v mestu z več kinematografi na prebivalca kot kjerkoli drugje v Italiji štafeto filmske kulture prevzela kritika, kot sta Libero Mazzi pri Il Piccolo in Carlo Ventura pri srečanjih Društva za kulturo in umetnost. Toda tudi politične osebnosti so bile nenavadno okužene z globoko ljubeznijo do filma. Tukaj mislim na Arduino Agnellija, ki je oktobra 1954 izpeljal Univerzitetni filmski klub iz veje Društva za kulturo in umetnost, in Micheleja Zanettija, prihodnjega predsednika pokrajine (tistega, ki bo slavnostno pripeljal Franca Basaglio, da bo prevzel tržaško psihiatrični bolnišnico), ki je leta 1956 ustanovil Trieste Cineforum. Te pobude so ohranjale filmsko strast v mestu in pogledovale tudi proti Srednji Evropi, s cikli o češkem novem valu ali nemškem ekspresionističnem filmu.

Ta strast se je kazala tudi v intenzivnih razpravah. Na primer, 15. februarja 1960, med srečanjem o Fellinijevev filmu La Dolce Vita v sodelovanju z Univerzitetnim filmskim klubom v Društvu za kulturo in umetnost, je morala posredovati policija, da bi nadzorovala razburjene ljudi, ki so bili izključeni. Srečanje, ki ga je vodil Tino Ranieri, je bilo prežeto s spopadom med nasprotniki in podporniki filma, vključno z Marcellem Mascherinijem, mlajšim Michelejem Zanettijem in Giannijem Menonom ter, presenetljivo, jezuitskim duhovnikom, očetom Andreolijem, ki je bil požel močan aplavz.

Naslednje leto, 1961, je bila Trst ponovno pomembno filmsko prizorišče s Claudio Cardinale pod (umetnim) dežjem v Bologninijevem filmu Senilità, prvem filmu, adaptiranemu po romanu Itala Sveva, ter prvem filmu, navdihnjenemu iz tržaške literature. Senilità je sledil številnim filmom, navdihnjenim z romani ali zgodbami Pierja Antonia Quarantottija Gambinija, Gianija Stuparicha, Umberta Sabe in Franca Veglianija, najbolj izstopajoči med njimi pa je režiral Tržačan Franco Giraldi. Kot je zapisal Alberto Farassino, je »fizična mestna slika podvojena in filtrirana skozi mentalno, čustveno ali nostalgično sliko mesta, skoraj do točke, da se ustvari dodatni scenografski prostor.«

In po Senilità je Trst, julija 1963, našel zagon, da bi gostil prvi svetovni Festival znanstvenofantastičnega filma. Ideja je izvirala iz skupine beneških pisateljev, ki so našli podporo v mestu pri že omenjenem Liberu Mazziju, in pri Duiliu Magrisu, očetu Claudia Magrisa in vodji avtonomne turistične agencije, ki je sponzoriral festival z 10 milijoni lir. Tako ni šlo zgolj za svet v enem mestu, temveč za številne druge svetove v enem mestu.

Festival znanstvenofantastičnega filma, ki je v svojem prvem ciklu trajal dvajset let, je imel poseben odnos do ameriškega neodvisnega filma (predvsem Rogerja Cormana) in britanskega filma (studia Amicus in Tigon), z zanimivimi osebnostmi iz novega vala, kot sta Pierre Kast in Jean-Daniel Pollet. Toda še pomembneje je, da je igral pomembno vlogo pri uvajanju produkcij tega žanra iz Vzhodne Evrope na Zahod.

Filmski kritik Goffredo Fofi je to potrdil: »Tržaški festival znanstvenofantastičnega je bil izjemen, ker je prebil zid, ki je še vedno ločeval nas od Vzhodne Evrope,« je Fofi povedal Alessandroju Mezzeni Loni v intervjuju pred osmimi leti. »Še vedno se spominjam ruskih znanstvenofantastičnih filmov in enega češkoslovaškega, Late August at the Hotel Ozone Jana Šmita, ki je prikazal post-apokaliptično prihodnost, kjer so preživele le ženske. Majhna mojstrovina, ki nikoli ni prišla na italijanska platna.« In, dodajmo, eden od teh filmov je kasneje očitno postal vir navdiha za Tarkovskega pri njegovih poznejših delih, kot so Solaris in Stalker.

Iz mednarodne privlačnosti tega festivala, pa tudi iz duha gibanja 1968, se je februarja 1969 začela trajna avantura Cappella Underground. Ta »zgodovinski« filmski klub (kot ga je označil Marco Müller)—drugi v Italiji, takoj za rimskim Filmstudio po dolžini obstoja med tistimi, ki so nastali v novem okolju 360-stopinjske cinefilije—je bil v svojem prvem dvajsetletnem ciklu voden s strani skupine z odprtim in pragmatičnim pogledom. Skupina je bila sestavljena iz Lorenza Codellija (italijanskega dopisnika revije Positif), Sergia Grmeka Germani, Maria de Luyka, Sergia Crechicija, Cesareja Picottija, Piera Percavassija, Annamarie Percavassi in Roselle Pisciotte. To so bile izjemne ženske osebnosti, ki so lahko utrdile to talentirano ekipo za dolgo obdobje, zagotavljajoč kontinuiteto in kakovost za tisto, kar je postalo simbol kina v Trstu.

Klub Cappella je, poleg sledenja rasti sodobnega Novega Hollywooda, gledal čez meje, organiziral retrospektive madžarskega in češkoslovaškega filma, pa tudi retrospektivo novega jugoslovanskega filma in Dušana Makavejeva leta 1971, leta njegovega znamenitega W.R.: Mysteries of the Organism, v katerem nastopa ikonična Milena Dravić. In organizatorji Cappelle so tisti, ki so leta 1981 pritegnili pozornost selektorjev Beneškega filmskega festivala z debitantskim filmom Emirja Kusturice—Do you Remember Dolly Bell?.

Aprila 1974 je v Cappella Underground obiskal nihče drug kot Francis Ford Coppola, da se sreča z občinstvom v Trstu, medtem ko je snemal The Godfather Part II na starem Ribjem trgu, ki je bil spremenjen v Ellis Island v New Yorku. Ta film je primer, kako lahko tržaške fotogenične lastnosti, raznoliki pokrajinski in arhitekturni slogi ter nedoločeno mestno okolje preoblikujejo v slike različnih drugih mest. Resnično svet v enem mestu. Tako je Trst pozneje nastopil kot Dunaj—čigar vzdušje se naravno prenaša v tem nekdanjem ključnem pristanišču Habsburške monarhije—ali Pariz, Firence in Rim v novejših Netflix serijah, medtem ko je v prejšnjih letih v evrošpijonskih B-filmih, posnetih v studijih Ceria, nastopal kot Barcelona, Istanbul in Stockholm.

Vendar pa sta v zgodnjih osemdesetih letih tako Cappella kot Festival znanstvenofantastičnega filma doživela krize zaradi političnega premika v smeri avtonomije mesta, ki je pokazalo malo interesa za filmsko kulturo. Cappella je moral zapustiti svojo zgodovinsko lokacijo na Via Franca, Festival znanstvenofantastičnega filma pa je izgubil podporo Turistične zveze. Potrebne so bile nove strategije, in leta 1983 je Cappella predlagala prevzem festivala znanstvenofantastičnega filma, ki je poiskal podporo skozi konferenco z vodilnimi italijanskimi filmskimi strokovnjaki. Takrat je Bruno De Marchi, cenjeni tržaški akademik in kritik, namesto tega predlagal festival, osredotočen na srednjeevropski film, koncept, ki je bil bolj skladen z identiteto Trsta.

Ta ideja je v poznih osemdesetih pripeljala do ustanovitve Alpe Adria Cinema Meetings in kasneje Tržaškega filmskega festivala, ki je nastal iz pepela začetne faze Cappella, kar je označilo razpršitev njegovih protagonistov proti novim priložnostim. Annamaria Percavassi se je osredotočila na razvoj Alpe Adria, medtem ko sta Piero Percavassi in Mario de Luyk zagnala novo umetniško vodenje kina Ariston z njegovim Festival dei Festival. Rosella Pisciotta in Cesare Picotti sta ustanovila Teatro Miela v nekdanji Casa del lavoratore portuale (hiši delavcev pristanišča), prostoru, ki so ga v povojnem obdobju uporabljala Cosulich in Kezich.

Predvidevanje ustanovitve festivala srednjeevropskega filma se je izkazalo za pravočasno s padcem Berlinskega zidu leta 1989. Poleg tega so osemdeseta leta bila desetletje, v katerem je tradicionalni avtorski film, ki je postavljal vprašanja o pomenu življenja in zgodovine, cvetel v Srednji Evropi. Ikonična osemdeseta: desetletje, ki se je začelo z Novim nemškim filmom in zaključilo z Kieslowskijevim filmom Decalogue.

A konec desetletja je bil zaznamovan tudi z vrnitvijo Wima Wendersa v Evropo z Wings of Desire, kjer je Trst omenjen med mesti, ki jih obišče angel Peter Falk, v skladu z drugimi bežnimi in skrivnostnimi omembami Trsta v avtorskem filmu, kot razpršeni deli enigmatičnega kaleidoskopa. Osemdeseta leta so prav tako zaznamovala oživitev simboličnih, kulturnih in ezoteričnih razprav o Trstu v Evropi, zlasti po objavi eseja Claudia Magrisa »Trieste. Un’identità di frontiera« (Trst: Mejiška identiteta) leta 1982.

Leta 1983 je v Franciji izšel monografski zvezek revije Critique z naslovom Les mysteres de Trieste (Skrivnosti Trsta), in navdihnjen z Italom Calvinom je bil leta 1985 objavljen roman Danieleja Del Giudiceja Lo stadio di Wimbledon (Wimbledonski stadion) o skrivnostnem tržaškem intelektualcu Bobiju Bazlenu. Roman je bil leta 2000 adaptiran v film francoskega režiserja Mathieuja Amalrica kot prva produkcija Friuli Venezia Giulia Filmske komisije, kar je vzpostavilo organsko prisotnost filmskih prizorišč v mestu. Poleg tega je leta 1985 Pariški Centre Pompidou gostil velik kulturni poklon mestu, Trouver Trieste (Najti Trst), s filmskim delom Un regard retrouvé (Ponovno odkrit pogled).

Najti Trst: primeren koncept, resnično. In igra, ki jo lahko igramo v vedno skrivnostnih gubah avtorsko usmerjenega filma: ne samo pri Wendersu, temveč tudi na odhodnem postaji v Orson Wellesovem Confidential Report (Mr. Arkadin), posterju ladje v The Hudsucker Proxy bratov Coen in vse do nedavnega Tenet Christopherja Nolana. Namesto sveta v mestu, Trst postane mesto v svetu, neizbrisno vrezano v spomin različnih avtorjev, bodisi zaradi zgodovinskih, filmskih ali drugih razlogov.

Tako pridemo do končnih opazk. Alpe Adria Cinema ni le prvi povsem tržaški festival v smislu koncepta in organizacije, temveč je bil tudi vedno voden s strani žensk, od Annamarie Percavassi do trenutne direktorice Nicolette Romeo. In prav ta festival je verjetno spodbudil ustanovitev Latinskoameriškega filmskega festivala, Maremetraggio (danes ShorTS International Film Festival), I 1000 occhi s Sergiom Grmekom Germani, in Science+Fiction, ki je prevzel štafeto Festivala znanstvenofantastičnega filma pod vodstvom Massimiliana Spanuja in Daniela Terzolija, predstavnikov nove generacije Cappella Underground.

V 2000-ih, kljub izgubi Regionalnega filmskega arhiva, Trst pridobi Casa del Cinema (Hiša filma), enega najpomembnejših centrov filmske kulture v Italiji, zahvaljujoč Mariji Teresi Poropat, zadnji predsednici tržaške provincije. Ta asociacija združuje vse pisarne festivala v isti stavbi (zgoraj omenjena nekdanja Casa del lavoratore portuale), kjer se je začela cinefilska pustolovščina Kezicha in Cosulicha.

Danes, ko Kezich in Cosulich nista več z nami, Il Piccolo ne ponuja le impresivnega števila filmskih kritikov, ampak tudi najvišjo stopnjo ženskih filmskih kritičark v Italiji, vključno s Cristino Borsatti, Eliso Grando in Federico Gregori. Beatrice Fiorentino je zelo cenjena programerka in prva ženska, ki je vodila filmski teden v Benetkah, medtem ko Nicoletta Romeo vodi tako Trieste Film Festival kot zgodovinski Razvedrilno sekcijo pri Kulturno-umetniškem društvu. In če že govorimo o ženski prisotnosti, Filmska komisija regije ima žensko koordinatorko, Chiaro Valenti Omero, medtem ko je predsednica Cappella Underground Chiara Barbo.

Za konec, ko govorimo o režiji, je tržaška filmska ustvarjalka Laura Samani, ki je komaj v svojih tridesetih letih, leta 2022 prejela prestižno Evropsko filmsko nagrado in David di Donatello – italijanski ekvivalent Oskarju – za evropsko odkritje in najboljšo novo režiserko z filmom Small Body, arhaično pravljico in enim najlepših filmov o furlanski pokrajini.

Samani, prva ženska režiserka, ki je po 25 letih prejela Davida v tej kategoriji, je bila izobražena v Mediateki Cappella Underground, kot je večkrat poudarila v številnih intervjujih. Kajti, na koncu bo vedno nekdo, ki bo prevzel štafeto.

Avtor: Paolo Lughi