Zapisi in opažanja o konceptu filmske kulture v Gorici
2. del: Sodobno stanje umetnosti

07.01.2025

Če pogledamo zadnjih štirideset let odnosa med filmom in Gorico ter preučimo ključne pobude, ki so bile zaslužne tako za ohranitev teh povezav kot za razvoj te prenovljene filmske kulture, se ne moremo izogniti pomembni razliki, ki si zasluži bralčevo pozornost. Filmska kultura preteklosti – opredeljena z dejavnostmi, pobudami in posamezniki, ki so jo oblikovali, kot je bilo opisano v prejšnjem poglavju – ne obstaja več. Na njenem mestu se je postopoma razvila nova filmska kultura, ki jo poganjajo nove dejavnosti, nove pobude in novi posamezniki, ki se zavedajo decentralizacije filma v medijski krajini poznega 20. stoletja in tega tisočletja.

Film ni več v središču kulturnih razprav. Tako imenovani "novi mediji" oziroma natančneje "alternativni avdiovizualni mediji" so dokončno izrinili njegov nekoč prevladujoči status. Ta premik je posledično spodbudil raziskave in pozornost, usmerjeno k iskanju novih prostorov in formul, ki bi ustrezale času. Ta pojav, ki je tako kulturne kot industrijske narave, so vnaprej napovedali filmski teoretiki, kot je Francesco Casetti, ki je pri govoru o “preselitvi” filma v različnih avdiovizualnih medijih prepoznal nove poti za gibljive slike. Zdaj, ko je film vseprisoten, je nujno premisliti njegove formule, prostore in diskurze.

Vrnimo pa se k zgodbi naših dveh protagonistov, Darka Bratine in Sandra Scandolare. Prva retrospektiva slovenskega filma skupaj s televizijskimi oddajami, posvečenimi tej temi, je imela za prebivalce Gorice neprimerljiv družbeno-kulturni pomen. V teh trenutkih je film – skozi svoje jezikovne lastnosti – pridobil nesporno vrednost pri oblikovanju identitete, ne le za slovenski narod, ki je, kot je opazil Bratina, lahko skozi to umetnost ponovno odkril segmente svojih zgodovinskih korenin, ampak tudi za vse prebivalce Gorice. Prebivalci mesta, ki jih oblikuje njihova medkulturna in čezmejna zgodovinska ter geografska kultura, so iz teh dogodkov črpali dodano vrednost.

V letih, ki so sledila, so nastale tudi druge pomembne pobude, ki so bile vzpostavljene v istem obdobju. Še posebej ena inovacija, uvedena v zgodnjih osemdesetih letih, še danes privablja filmsko pozornost k mestu. 1. avgusta 1981 je v čudovitem ambientu goriškega gradu potekal spominski dogodek v čast scenaristu Sergiu Amideiju, ki je nekaj mesecev prej umrl pri 76 letih.

Ideja za ta dogodek je prišla od Darka Bratine samega, ki ga je navdihnila Amideijeva osebnost in pogovor, ki sta ga imela v Beogradu leta 1977. Med tem pogovorom, ko je izvedel za poreklo Amideijeve matere, ki je odraščala v kraju Solkan, je Bratina predlagal velik poklon scenaristu v Gorici. Tako je pripravil skrbno zasnovan program s 22 filmi, ki jih je napisal Amidei, in ki so tistega avgusta 1981 služili kot osnova za dogodek z naslovom Osebnost in delo Sergia Amideija v italijanskem filmu.

Takratni župan Gorice, Antonio Scarano, je prepoznal potencial za drugo izdajo in nadaljnje ponovitve dogodka. Vendar je šele leta kasneje, z ustanovitvijo kulturnega združenja, posvečenega scenaristu leta 1992, dogodek dobil svojo današnjo obliko: Mednarodna nagrada Sergia Amideija za najboljši scenarij.

Gonilna sila tega razvoja je bil Giuseppe Longo, trenutni umetniški vodja nagrade, ki je prevzel Bratinovo izvirno idejo skupaj s prijatelji in sodelavci tistega časa, med katerimi so bili Nereo Battello, Dorella Cantarut, Gabriella Gabrielli, Ivo Mauri, Rodolfo Ziberna in mnogi drugi. Bratina je bil prav tako med podpisniki združenja, s čimer je dogodku vdihnil novo življenje in mu zagotovil svež zagon. Kljub uspehu in odmevnosti takšnih dogodkov pa Gorice še vedno ni bilo mogoče dokončno označiti za »filmsko mesto«. To sta večkrat poudarila Bratina in Scandolara v svojih zapisih, saj sta si želela, da bi Gorica postala referenčna točka za filmsko kulturo. Največji prispevek k temu cilju so predstavljali napori, povezani z razvojem širše verige avdiovizualnih produkcij. Poleg prejšnjih razprav v cineforumih in kulturnih klubih ter še vedno aktivnih pobud, kot so Amideijeva nagrada, Poklon viziji in konference, kot je ta, so se v Gorici in njeni okolici postopoma pojavile nove produkcijske enote. Te so omogočile razvoj številnih ustvarjalcev in profesionalcev, ki so danes dejavni na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni.

Vendar prisotnost organizacij, specializiranih za avdiovizualno produkcijo, ni novost zadnjih štiridesetih let. Kot je bilo omenjeno v prejšnji razpravi, so zgodnje amaterske produkcijske pobude v Gorici — podobno kot v večjem delu Italije tistega časa — spodbujale organizacije, povezane z Narodno fašistično stranko. Prav tako so minljive, a pomembne pobude goriških amaterskih filmskih ustvarjalcev po drugi svetovni vojni zaznamovale pomemben trenutek v lokalni filmski krajini. Osrednji osebnosti tega gibanja sta bila novinarja Ugo Pilato in Quarto Cossi, ki sta imela predhodne izkušnje s produkcijo preko Opera Nazionale Dopolavoro in Littoriali festivalov, ki jih je spodbujal Mussolinijev režim. Njuni prispevki so postavili temelje za cvetočo skupnost amaterskih filmskih ustvarjalcev, ki je vključila številne goriške prebivalce in med letoma 1953 in 1966 ustvarila veliko kratkih filmov. Ta bogata mikrozgodovina, ki bi sicer morda utonila v pozabo, je bila živo popisana v delu Martine Pizzamiglio.

Kljub plodovitim rezultatom teh skupnih prizadevanj so razprave o filmski in avdiovizualni produkciji v Gorici znova pridobile pomen šele v osemdesetih letih. Eden od vzvodov, ki je znova obudil takšne projekte v mestu, je bila brez dvoma ustanovitev filmskega kluba Kinoatelje leta 1977. Kot je bilo že omenjeno, je Kinoatelje ustanovil Bratina, ki se je takoj osredotočil na promocijo slovenske filmske kulture prek številnih pobud, vključno z znamenitim »Film Video Monitor«. Organizacija je vodila avdiovizualne projekte, ki so še danes del spomina in arhiva regije. Med temi so bila dela režiserjev, kot so Andrej Mlakar, Danijel Jarc in Boris Palčič, ki so med prvimi utrdili Kinoatelje kot pravo produkcijsko entiteto. Mlakar je še posebej izstopal kot režiser prvega večjega projekta Kinoateljeja, Zamejci (1989), ki je nastal v sodelovanju s Slovensko nacionalno televizijo RTV Ljubljana. Ta film je raziskoval navade, tradicije in obrede slovenskih skupnosti v Gorici, Trstu in Benečiji, pri čemer je k scenariju prispeval tudi Bratina. Tradicionalni obredi Gorice so igrali osrednjo vlogo tudi v filmu Sejem pripadnosti (1992), ki ga je režiral Jarc in prav tako produciral v sodelovanju s slovensko televizijo. Film je prikazal vsakoletni Andrejev sejem, poglabljal pa se je v ključne trenutke in pomen tega dogodka za skupnost, hkrati pa ponujal premišljene refleksije o mejah, identiteti, pripadnosti ter nenehnih konfliktih, ki so v tistem času zaznamovali regijo.

V poznejših letih so postali ključni za produkcijo Kinoateljeja filmski ustvarjalci, kot so Anja Medved, Nadja Velušček, Dorino Minigutti in Alvaro Petricig. Medved in Velušček sta debitirali leta 1999 z dokumentarnim filmom Niso letele ptice, ki pripoveduje o vojnih spominih okoliških devetdesetletnikov, ki so bili v času vojne otroci. Film je raziskoval njihove poglede na posledice konflikta, pri čemer sta se avtorici oprli na temeljite raziskave, ki so vključevale intervjuje, časopisne članke, publikacije in zasebne dnevnike. Sodelovanje sta nadaljevali pri drugih projektih Kinoateljeja, med drugim Moja meja / Il mio confine (2002), Mesto na travniku / La città sul prato (2004), Trenutek reke / Il tempo del fiume (2010) in Vžgano v spominih / Le memorie degli incendi (2017). Kasneje sta ustanovili lastno produkcijsko hišo Kinokašča, da bi nadaljevali delo na tem področju.

V novejšem času so filmski ustvarjalci, kot so Leo Černic, Jan Mozetič, Jan Devetak in Giulio De Paolis, dodatno obogatili produkcijsko zgodovino Kinoateljeja in prispevali k sodobni avdiovizualni krajini regije s svojimi deli. Evolucija te avdiovizualne krajine skozi leta pa ni izključno rezultat številnih pobud in projektov, ki so jih spodbujali omenjeni posamezniki in organizacije. Prav nasprotno, mnogi drugi so prav tako prispevali k bogatenju njene produkcijske vrednosti.

Matteo Oleotto je nedvomno ena najvidnejših osebnosti v goriškem avdiovizualnem sektorju danes. Njegova strokovnost, ki je temelj številnih nacionalno pomembnih projektov, izhaja iz istega kulturnega okolja, ki je opredelilo goriško produkcijsko sceno v devetdesetih in zgodnjih dvatisočih letih. Za Oleotta ta temelj leži tako v njegovih izkušnjah s Kinoateljejem kot tudi v njegovem zgodnjem sodelovanju s kolektivom Kairos, ki je bil ustanovljen leta 1996 s strani skupine filmskih navdušencev, med katerimi so bili Giuliana Bellini, Sabrina Del Neris, Emilio Quinzi, Noemi Lakovic in Oleotto. Nastal je v tesnem sodelovanju z Oddelkom za duševno zdravje nekdanjega O.P.P. v Gorici. Pobuda je bila usmerjena v ustvarjanje kulturnih dejavnosti, dogodkov in kratkih filmov v partnerstvu z osebjem in pacienti inštituta. V tem kontekstu je Oleotto ustvaril svoj prvi kratki film La luna ci guarda (2001), ki ga je navdihnil natečaj na temo pravljic, objavljen v lokalnem tisku. Približno v istem času so se v Gorici pojavili tudi drugi projekti, kot je subverzivni “6x60”, format, ki ga je koordiniral Gianandrea Sasso in ga je med letoma 2007 in 2010 organiziralo združenje Makingo pod vodstvom Francesca Bernija. Format je v Palači filma udeležencem omogočal ustvarjanje kratkih filmov, dolgih največ šest minut, v šestdesetih urah, pri čemer so se morali držati izhodišč in omejitev, ki so jih postavili organizatorji. Edinstvena struktura tega formata je že od prve odmevne izdaje prispevala k njegovemu uspehu. Čeprav je Makingo že razpadel, projekt živi naprej v drugih oblikah, ki jih vodi podobno strastna skupina filmskih navdušencev.

Bolj strukturirano pa so v zadnjih letih delovale produkcijske hiše, kot je Staragara IT, ki jo vodita Miha Černec in David Cej. Ta je sprožila številne sodelovalne projekte med Slovenijo in Italijo. Prav tako pomemben prispevek je dala Tesla Production, ki sta jo leta 2017 ustanovila producentka Chiara Toffolo in režiser Cristian Natoli, kot tudi Galaxia pod vodstvom Antonelle Perrucci. Galaxia se je uveljavila kot priznana kasting agencija z impresivnim portfeljem, hkrati pa deluje tudi kot produkcijska hiša za večje projekte.

Skratka, ta niz posameznikov, dogodkov in projektov je Gorico in njeno okolico preobrazil v sociokulturno krajino ter produktivno okolje, kjer se je avdiovizualna industrija v zadnjih letih prilagodila zahtevam medija. S tem je zasledovala in deloma tudi uresničila skupne ambicije ter rezultate, ki sta jih nekoč sanjala pionirja goriške filmske kulture. Njuna vizija, ki še naprej navdihuje spoštovanje, naklonjenost in navdušenje, predstavlja trajno zapuščino. To je lekcija, ki navdihuje in bo vedno navdihovala sanjače današnjega in prihodnjega časa.

Avtor: Steven Stergar