Nujno je bilo srečati se in pogovarjati – Piero Pieri

Potrebno je biti tudi zavzet pri delu. Prepričani moramo biti v to, da gremo v eter z bogatim repetoarjem informacij. Verjamem, da je po dvajsetih letih iskrenost pri izkazovanju pozornosti drugemu še vedno zelo živa.

Med Trstom in tišino – Giampaolo Penca

"Nihče izmed mojih štirih starih staršev ni govoril italijansko. Mogoče so malo razumeli in so poznali le dialekte. Vsi so obiskovali šole, ki niso bile italijanske. Ena izmed babic je obiskovala slovensko. Pisala se je Kregar. Omožila se je s Penkom, ki v priimku ni imel c, temveč k in se je učil v madžarski šoli. Druga babica je bila Istrijanka, ki se je šolala v hrvaških šolah. Za drugega dedka pa nihče ne ve, od kod je prihajal. Ni se vedelo niti, ali je bil izobražen. Govoril je hrvaško. V nekem trenutku smo zanj celo mislili, da je prišel iz Rusije, a za to nikdar nismo našli dokazov. Vojne so povzročile veliko težav. Najbolj žalostna je zgodba matere mojega očeta, torej moje babice, ki se je pisala Kregar."

Kino v Vidmu – Giorgio Placereani

Da bi lahko razpravljali o zgodovini kinoklubske kulture v Vidmu, je treba začeti z Guidom Galantijem, ki je leta 1930 ustanovil Cine Club Udine—tretji kinoklub v Italiji po kronološkem vrstnem redu1. Ob njem je treba omeniti tudi Renata Spinottija (strica Danteja Spinottija). Leta 1934 je Cine Club produciral srednjemetražni film na 16 mm traku z naslovom Giornate di sole (Sončni dnevi), komedijo, ki jo je režiral in v njej nastopil Galanti, vizualno podobo pa je prispeval Spinotti. Uvodna špica je vsebovala ročno narisano upodobitev angela na videmskem griču in napis »La Galanti Film presenta« (Galanti Film predstavlja).