Kje je železna zavesa?

Režiser in scenarist Mako Sajko, ki ga lahko upravičeno uvrščamo med klasike slovenskega filma, se je rodil leta 1927 v Tržiču. Študiral je na Visoki filmski šoli v Beogradu ter tam leta 1959 tudi diplomiral, obenem pa se je usposabljal tudi v Münchnu in Parizu. Svojo dolgo in plodno kariero je začel kot asistent režije pri slovitih režiserjih slovenskega filma, med drugimi je v tem obdobju sodeloval s Františkom Čapom in Francetom Štiglicem.

Sajkova življenjska pot je bila od nekdaj tesno povezana z gibljivimi podobami. Od leta 1961, ko je stopil na samostojno pot, je ustvaril vrsto kratkih dokumentarnih filmov, vse po lastnih scenarijih. Še več, v šestdesetih in sedemdesetih letih se je uvrščal med vodilne dokumentariste pri nas. Njegovi kratki, a polno pomenski dokumentarni filmi so bili vsi, od prvega do zadnjega, odraz svojega časa. Predvsem zaradi izbrane tematike so burili duhove ne le v Jugoslaviji, temveč odmevali po vsem svetu. S filmom »Samomorilci, pozor!« iz leta 1967 je načel potrpljenje tedanjih jugoslovanskih oblasti, tako da kasneje za film »Narodna noša« (1975), ki v osnovi ni bil tematsko sporen, ni dobil dovoljenja za javno predvajanje.  Tedaj je Sajko trajno prenehal s produkcijo filmov in se raje posvetil filmski vzgoji ter projektom mladih filmskih ustvarjalcev. Več desetletij je deloval v precejšnji anonimnosti, dokler ni leta 2009 prejel Badjurove nagrade za življenjsko delo. Nato je zanimanje za enega izmed nespornih velikanov slovenskega filma ponovno naraslo.

S svojimi deli je Mako Sajko prehiteval svoj čas, saj je odpiral teme, ki so aktualne še danes. Njegovo budno oko in izostren um sta nenehno odkrivala različne humanistične in sociološke aspekte.

Leta 1961 Sajko je najprej posnel kratki prispevek »Mariborski teden«, nato pa istega leta ustvaril svoj dokumentaristični prvenec »Kje je železna zavesa«, ki ga je v večji meri posnel na goriškem in tržaškem obmejnem področju. Pri dokumentarcu, ki še ne nosi izrazite družbenokritične note, kakor filmi njegove kasnejše produkcije, se Sajko ne spušča v kritiko čezmejnega kapistalističnega sistema, temveč skorajda slavi razmere ob meji, ki je na tem območju prehodna in obmejnemu človeku nudi marsikatero korist. To najlepše podkrepi stavek iz filma, ki pravi: »Namesto da bi to bila železna zavesa, kakor bi nekateri želeli, je meja med Italijo in Jugoslavijo skorajda romantična ustanova.«

Dokumentarec na izredno lahkoten in malodane šaljiv način prikazuje prizore iz vsakdanjega življenja ob meji ter ljudi, ki jo prehajajo. Lahkotno vzdušje dodatno podkrepijo hudomušni glasbeni vložki in šaljiva naracija Sandija Čolnika. V filmu prevladujejo prizori iz mednarodnih in maloobmejnih mejnih prehodov, ki so v tistem času postali stičišče ljudi od blizu in daleč. Tukaj se Sajko dotakne različnih aspektov, ki označujejo to »ohlapno« mejo; od trgovanja, tihotapstva, dvojezičnosti in celo do čezmejnih ljubezni. Na ta način uspešno izpostavi sobivanje dveh narodov, ki kljub meji, ki ju deli, dihata skupaj.