La città dolente, Mario Bonnard
Celovečerec Maria Bonnarda "La città dolente" bi sila težko opisali enoznačno. Priča smo namreč delu, ki je v letih, ko je bil posneto, s tehničnega vidika oralo ledino s spretno kombinacijo dokumentarnega in igranega filma, obenem pa je v njem čutiti izrazito propagandno noto, ki je že v svoji definiciji enostranska. Film, narejen leta 1948, je med drugim pomemben zato, ker je edini, ki se je tedaj spoprijel z izjemno občutljivo temo eksodusa Italijanov iz Istre v letu 1947.
Ustvarjalci filma zaradi politične situacije v Pulju niso imeli izbire in so bili primorani snemati na italijanskem ozemlju. Interierje so poustvarili v rimski Cinecitta, približek istrski pokrajini pa so našli v bližnji Civitavecchi. Po drugi strani je dokumentarno gradivo, ki je bilo uporabljeno in spretno zmontirano, nastalo prav v Pulju, kjer sta leto poprej Gianni Alberto Vitrotti in Enrico Moretti snemala dokumetarni film "Addio mia cara Pola".
Delo, pod katerega se je s scenarijem podpisal tudi kultni Federico Fellini, pri izidu leta 1949 ni poželo velike gledanosti in je bilo kmalu pozabljeno, kar je mogoče pripisati tudi občutljivi tematiki filma. Film na 35-milimetrskem traku, ki ga je produkcijska hiša Scalera film donirala rimskemu Istituto Luce, je v letu 2006 restavrirala Cineteca del Friuli in mu s tem povrnila nekdanji sijaj.
Aktualno/
Med Trstom in tišino - Giampaolo Penca
01. 04. 2025"Nihče izmed mojih štirih starih staršev ni govoril italijansko. Mogoče so malo razumeli in so poznali le dialekte. Vsi so obiskovali šole, ki niso bile italijanske. Ena izmed babic je obiskovala slovensko. Pisala se je Kregar. Omožila se je s Penkom, ki v priimku ni imel c, temveč k in se je učil v madžarski šoli. Druga babica je bila Istrijanka, ki se je šolala v hrvaških šolah. Za drugega dedka pa nihče ne ve, od kod je prihajal. Ni se vedelo niti, ali je bil izobražen. Govoril je hrvaško. V nekem trenutku smo zanj celo mislili, da je prišel iz Rusije, a za to nikdar nismo našli dokazov. Vojne so povzročile veliko težav. Najbolj žalostna je zgodba matere mojega očeta, torej moje babice, ki se je pisala Kregar."
Otvoritev retrospektive Oriente Vzhod / Occidente Zahod – Meja skozi film in zgodovino
31. 03. 2025Vabljeni na celodnevni filmski dogodek ob otvoritvi retrospektive Oriente Vzhod / Occidente Zahod – Meja skozi film in zgodovino, na katerem vas vabimo k premisleku o življenju v obmejnih prostorih nekoč in danes skozi izbrane filmske projekcije, pogovore z ustvarjalci, okroglo mizo o prednostih obmejnih večkulturnih prostorov, posebnim filmskim sprehodom po Gorici in večerno slavnostno otvoritvijo, ki ji bo sledila projekcija arhivskih in sodobnih kratkih filmov.
Kino v Vidmu
07. 01. 2025Da bi lahko razpravljali o zgodovini kinoklubske kulture v Vidmu, je treba začeti z Guidom Galantijem, ki je leta 1930 ustanovil Cine Club Udine—tretji kinoklub v Italiji po kronološkem vrstnem redu1. Ob njem je treba omeniti tudi Renata Spinottija (strica Danteja Spinottija). Leta 1934 je Cine Club produciral srednjemetražni film na 16 mm traku z naslovom Giornate di sole (Sončni dnevi), komedijo, ki jo je režiral in v njej nastopil Galanti, vizualno podobo pa je prispeval Spinotti. Uvodna špica je vsebovala ročno narisano upodobitev angela na videmskem griču in napis »La Galanti Film presenta« (Galanti Film predstavlja). Avtor: Giorgio Placereani