Kako je nastal video esej Na robu zgodovine?

31.01.2024

Kinoatelje v okviru večletnega projekta VZHOD / ZAHOD – Meja skozi film in zgodovino preko podob v gibanju raziskuje življenje ob slovensko-italijanski meji. Enega izmed pomembnejših ciljev pobude predstavlja izobraževanje mladih o zgodovini našega prostora in kinematografiji. Prav zato se je Kinoatelje odločil za izvedbo delavnice z dijaki 5. letnika Umetniškega liceja Max Fabiani pri Višji državni srednji šoli Gabriele D'Annunzio v Gorici.  Projekt se je zaključil z realizacijo video eseja o vzhodni italijanski meji.  Glavno vodilo delavnice je bilo dati dijakom priložnost, da pobližje spoznajo zgodovinsko obdobje, ki ga šolski programi obravnavajo le v manjši meri, in svet amaterskega filma ter ponovne uporabe arhivskih gradiv. Pomen delavnice so prepoznali tudi projektni partnerji iz italijanskega zgodovinskega arhiva Istituto Luce in na njihovi spletni strani objavili daljši zapis o poteku delavnice, ki sta ga pripravila mentorja.

Delavnica je zasledovala dva različna cilja, prvi je bil učnega značaja.  Sodelujoči dijaki vsakodnevno doživljajo italijansko-slovensko mejo, saj je to območje, ki ga dobro poznajo. Mejo so se naučili dojemati kot sporazum, namišljeno črto, ki ločuje dve stvarnosti, nekaj vedno prisotnega, a hkrati nevidnega.  Že po nekaj minutnem sprehodu se lahko znajdejo v drugi državi in izkusijo njeno kulturo.  Vendar se je ob tej meji, za katero se danes zdi, da uteleša samo še nek formalni dogovor, še v prejšnjem stoletju prelivala kri.  Na mestu, kjer ti mladostniki danes poznajo le nevidno črto, je še do pred tridesetimi leti bila pregrada iz bodeče žice in ločevala ljudi, ki so mislili in živeli na povsem različna, če že ne povsem nasprotujoča si načina.  Prebivalci ob slovensko-italijansko meji so v zadnjih stotih letih doživeli vse glavne prelome dvajsetega stoletja: od prve svetovne vojne, do hladne vojne in vojn v Jugoslaviji, ki so se odvijale v devetdesetih letih.  Delavnica je bila torej zasnovana tako, da bi mladim dijakom omogočila bolj ozaveščen pogled na lastno preteklost in razmišljanje o širši tematiki meje, ki je danes bolj aktualna kot kdaj koli prej, zlasti v luči nedavnih mednarodnih dogodkov, ki kar silijo k razmisleku na to temo.

Če je bil prvi namen delavnice učne narave, pa je drugi namen zasledoval drugačen cilj. Leta 2018 se je Aljoša Žerjal, tržaški filmski ustvarjalec in pripadnik slovenske manjšine, odločil, da celotno produkcijo podari društvu Kinoatelje. Sestavljena je iz več sto 8mm in super8 filmov, posnetih v skoraj pol stoletja, od leta 1954 do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. Čeprav je Žerjal sodeloval tudi pri igranih in eksperimentalnih filmih, se je v zadnjih letih posvečal predvsem dokumentarcem. Obiskal je vse konce sveta in vsakemu potovanju posvetil dokumentarni film: leta 1962 je posnel Orient v Bosni, v katerem se je osredotočil na Jajce in Sarajevo, naslednje leto pa je posnel Ohrid, film o meji, ki ločuje Makedonijo in Albanijo. Leta 1968 je bil v Mehiki, kjer je posnel prižig olimpijskega ognja. Leta 1970 je obiskal Uzbekistan, kjer je snemal obnovo po potresu. Leta 1972 je ovekovečil ruševine Machu Picchu. Leta 1980 je bil v Moskvi, kjer je drugič posnel prižig olimpijskega ognja. Leta 1984 je posnel dokumentarni film La via della seta (Svilna pot), posnet na Kitajskem, v katerem se je ukvarjal s temo kulturne kontaminacije. V drugi polovici osemdesetih in v devetdesetih letih je posnel več dokumentarnih filmov v Vietnamu, Tibetu, Patagoniji, Pakistanu in nazadnje na Velikonočnem otoku. Ti filmi so bili večkrat predvajani v različnih oblikah, vendar pa fond, ki ga je Žerjal podaril Kinoateljeju, vsebuje tudi številna neobjavljena gradiva. Žerjal je med svojo filmsko kariero v škatli z napisom "Ne dvojezičnosti" shranil vrsto posnetkov, ki jih je večinoma posnel v Trstu in na Krasu. S temi materiali je želel ustvariti film, namenjen Italijanom, ki bi obravnaval zgodovino Slovencev. Delo ni bilo nikoli dokončano. Kinoatelje se je zato odločil, da bo ta neobjavljena gradiva valoriziral tako, da jih bo dal na voljo za potrebe delavnice.

To je bilo ključnega pomena, saj je ponovna uporaba teh materialov dijakom omogočila boljši vpogled v zgoraj omenjeno zgodovino in to s pristopom, ki je delavnici odprl nove poti. Za izdelavo videa so dijaki izdelali dokumentarne posnetke na krajih, pomembnih za zgodovino slovensko-italijanske meje. Opravili so obsežno zgodovinsko raziskavo in vrsto intervjujev z ljudmi, ki so na lastni koži občutili napetosti ob slovensko-italijanski meji. Nazadnje so se dijaki preizkusili v ponovni uporabi arhivskih slikovnih gradiv. Pri tem pristop ni bil omejen na tehnike dokumentarnega filma. Dijaki so tako dobili nalogo, da arhivsko slikovno gradivo obravnavajo tudi s tehnikami video eseja. Video esej je avdiovizualna oblika razmisleka, kritike in analize, ki se izvaja s ponovno montažo del, ki jih analizira. Gre za tehniko, ki je bila ustvarjena, da bi zadostila najbolj problematičnim zahtevam filmske kritike in analize. Ena od glavnih težav pri teh dejavnostih je, da se večinoma pisno ubesedujejo. Takšno analiziranje filmskega gradiva je problematično, saj zanika podobe v gibanju, tj. referenčni medij. Video esej poskuša to omejitev preseči. Podobe, ki jih je posnel Žerjal, so nato skupaj z mladimi temeljito analizirali in jih ponovno uporabili za ustvarjanje novega pomena.

Zavedanje o pomenu avdiovizualnega arhivskega gradiva kot zgodovinskega vira se je razvilo šele pred nedavnim. Mnogi zgodovinarji še vedno zelo neradi priznavajo veljavnost teh virov, čeprav je medijska krajina, zlasti dokumentarni film, pokazala njihovo moč. Namen delavnice je bil tudi izpostaviti, kako veliko moč ima posameznik nad sledmi zgodovine. Žerjalove podobe demonstracij, ki so bile sovražno nastrojene proti dvojezičnosti in so bile posnete v Trstu, v sebi nosijo ne le dokaz o obstoju tega, kar se je zgodilo, temveč tudi sporočilno sposobnost, ki je na nek način bolj neposredna kot pisni vir, ki govori o tem. 

Uvodni del je pripravila in izvedla profesorica zgodovine Alessandra Nardon, ki je fantom in dekletom spregovorila o obdobju po drugi svetovni vojni in podrobneje predstavila hladno vojno na italijanskem obmejnem območju ter jim tako omogočila ustrezno podlago za kasnejšo analizo preko slikovnega gradiva. Uporabila je različno gradivo, od filmskih tednikov in televizijskih poročil do radijskih posnetkov, kot so bili na primer Rooseveltovi. Prvi dve učni uri sta bili teoretične narave. Pri prvi je bil poudarek na propagandi, njenih značilnostih v tistem času in tistih, ki so se ohranile skozi čas, njenem delovanju in dinamiki, orodjih, ki se jih poslužuje, in ciljih, ki jih zasleduje. Pri drugi učni uri je bil obravnavan medij in sicer video esej. Fantom in dekletom je bilo predstavljeno, kako se esej sestavi, kakšen pristop je treba zavzeti pri sestavljanju, in navedeni so bili dobri primeri, ki naj bi jih zasledovali pri razmišljanju o tem projektu.

Tretja in četrta učna ura sta bili posvečeni dejanski izdelavi video eseja. Razred je bil razdeljen na skupine. Vsaka je raziskovala določen trenutek v zgodovini vzhodne italijanske meje, od avstro-ogrske vladavine do danes. Delali so na podlagi pisnih virov, vzetih iz šolskega učbenika, iz gradiva, ki smo jim ga priporočili, in s spleta, pri čemer so se morali prepričati, da so njihove navedbe izdelane na podlagi zanesljivih virov. Sestavili so besedila, ki so jih pozneje posneli in uporabili kot glasovno podlago za video esej. Naš prispevek je bil v tej drugi fazi osredotočen na usmerjanje in podporo pri pisanju besedila v popolnem sozvočju z Žerjalovimi podobami. Ena izmed skupin se je preizkusila v pisanju vprašanj za ljudi, pogosto sorodnike, ki so na lastni koži doživeli hladno vojno ob italijanski vzhodni meji. Na takšni podlagi je nastalo zadnje poglavje video eseja, v katerem je obravnavana sedanjost. Poleg tega so imeli dijaki nalogo, da posnamejo obmejne kraje, da bi tako zagotovili sodoben pogled nanje in s tem zgodovinsko kontinuiteto.

Po zaključku učnih ur v razredu so se nekateri mladi prostovoljno odločili, da bodo sodelovali pri zadnjih fazah produkcije in postprodukcije. Medtem ko so nekateri dijaki začeli z montažo videoposnetka, pri čemer je bila najprej opravljena ponovna montaža sekvenc, ki jih je posnel Žerjal, so se drugi preizkusili v snemanju glasovnih vložkov. Ko je bila ta faza končana, je bil videoposnetek zaključen s postprodukcijo.

Delo, ki so ga opravili dijaki, je bilo nato predstavljeno 9. maja 2023 v kinodvorani Hiše Filma v Gorici, kjer je drugič potekal simpozij Vzhod - Zahod, Meja skozi film in zgodovino. Ob koncu dopoldanskih predavanj, posvečenih filmskim arhivom in uporabi gibljivih podob pri vzgoji in v učne namene, je bil predvajan video Na robu zgodovine, ki so ga posneli dijaki.

Delo je bilo za dijake zelo zahtevno. Kljub odlični splošni izobrazbi nihče od njih še nikoli ni imel opravka z ustvarjalno ponovno uporabo arhivskih posnetkov, za video esej pa do takrat sploh še niso slišali. Težave so nato premagali z veliko zagnanostjo skupine in nekaterih predanih navdušencev, ki so nekaj dni delali pozno v noč in tako prispevali k uspešnosti projekta. 

Lucia Giacomazzi, rojena leta 2001, doma iz Pokrajine Pordenone, je novembra 2023 na Univerzi v Vidmu na prvi stopnji diplomirala na študijskem programu DAMS - Avdiovizualne medijske vede in uprizoritvena umetnost. Njene delovne izkušnje vključujejo različne vloge na številnih literarnih in filmskih festivalih, pripravništvo na področju vodenja dvoran pri Kinemaxu v Gorici ter določeno obdobje pri uradu za tisk in komuniciranje pri CSS Teatro stabile di innovazione del FVG. Trenutno je vpisana na magistrski študij Avdiovizualne dediščine in vzgoje za medije pri Univerzi v Vidmu in dela kot hostesa v gledališčih Palamostre in San Giorgio v Vidmu.

Antonio Dagostin se je rodil leta 2001 v Gorici. Z avdiovizualnim svetom se je srečal na liceju. Nato se je vpisal na DAMS. Trenutno je študent magistrskega študija Avdiovizualne dediščine in vzgoje za medije pri Univerzi v Vidmu. Od leta 2022 sodeluje z društvom Kinoatelje in sicer pomaga pri izvedbi delavnic za šole in organizaciji filmskega festivala Poklon viziji.